To bo velika rumena slika. Iz nje bo žarelo sonce, kakor žari ta trenutek nad njegovo pravo domovino Sorico. Iz slike bo čutiti lahen topel piš, kakršen se vali po bregovih. Zadišalo bo po drevesni smoli, kakor diši tu. Ta velika in do kraja razkrita pokrajina – ni več samo lepa in vesela ljubica, to so že barve njene duše.«*

Janez Kajzer tako oriše ustvarjalni zanos Ivana Groharja, ki v barve na platnu ujame poletno svetlobo in macesen, kleno drevo, ki je postalo simbol Sorice. Groharjev Macesen, eno njegovih največjih del, s samotnim drevesom predstavlja umetnikov simbolični avtoportret:

»Ko si Ivan ogleduje drevo z očmi ustvarjalca, ki ga zanimajo samo barve in kompozicija prihodnje slike, se mu nenadoma utrne primerjava s samotnim drevesom: tudi sam je zrasel v samotah in tudi zdaj živi sam zase, brez kakršnekoli opore; tudi njega je prebičalo življenje; kakor je obstalo to drevo, je obstal tudi sam: oba se še držita pokonci, oba sta še živa, oba vztrajata.«*

Sorica z macesnovimi griči in Ivan Grohar s svojo umetnostjo sta temu drevesu pridala poseben pomen. In od tod tudi ime našega gostišča.

*Janez Kajzer: Macesen. Roman o Ivanu Groharju.